Šestega julija smo z bratoma Benjaminom ter Amadejem,  sestro Niko, mamo in očetom šli v Zreče. Vozili smo se večinoma po avtocesti. Na avtocesti sem opazoval na desni strani koruzo, hmelj, hiše in podobne stvari. Šli smo mimo Ljubljane, mimo Celja in potem smo prispeli.

Avto smo nekje parkirali in počakali mamo, ki je šla po ključ za Vilo Floro. Čakali smo veliko časa, ko pa je mama prišla, smo šli v apartma z imenom Vila Flora. Tam smo odložili veliko stvari. Oddahnili smo si od dolge vožnje. Ker še nekaj časa ne bo večerje, smo se odločili, da gremo malo plavat. Po večerji pa smo šli nazaj v vilo in kmalu zaspali.

Naslednji dan smo pojedli zajtrk in nato plavali cel dan. Pojedli smo kosilo, kjer pa je bilo zelo veliko za pojest. Začeli smo tarnati, da ne moremo več. Ko nam je uspelo, je mama plačala in šli smo nazaj plavat. Jaz sem lahko ostal nekaj časa v bazenu, potem pa me je začelo mučiti za aspirirat in moral sem ven. Oče ali mama me je poaspiriral in ko je bilo v redu, sem bil nekaj časa zunaj. Potem pa sem lahko šel nazaj noter. Tako se je dogajalo vsak dan. To ni nič narobe, zame je to normalno. Ko smo šli nazaj, smo se preoblekli in jaz, Benjamin in Amadej smo šli k otroškemu igrišču, kjer je bil grad in tam smo se igrali. En dan smo šli k Zreškemu jezeru, kjer smo si pogledali ribe in race. To je zelo blizu apartmaja. Bilo je zelo lepo, pot pa je bila malo strma.

V petek smo imeli izlet na Roglo. Tudi to je zelo blizu. Cesta se je kar naprej vzpenjala. Ko smo izstopili iz avta, nas je začelo malo zebsti. Mama me je oblekla, potem pa sem si ogledal gondole, krave in podobno. Videli smo, da je nekje ena pot, ki vodi do vlakca. Raje smo imeli vlakce, zato smo šli tja. Benjamin in Nika sta šla dol po stopnicah, kamor so ju peljali. Tam je bil vlakec, usedla sta se noter, vlakec so privezali z vlečko in ta jih je vlekla po poti gor. Ko sta bila visoko, sem ju tudi že jaz opazil. Tam se je vlečka spustila in sta se ustavila. Oče jima je pomagal ven, ker tudi ko se vlakec ustavi, se še vedno premika. Nato pa smo si jaz, Amadej in očka šli pogledat neko cerkev, ki je bila na koncu poti zgoraj. Cerkvica ne vem več, kako se je imenovala, je bila pa lepa. Poskusili smo iti vanjo, ampak bila je zaklenjena. In tako smo šli nazaj v avto in po cesti dol, kjer je čez nekaj časa oče avto upočasnil, ker so bile krave na cesti. Zdi se mi, da so ušle.

Naslednji dan pa smo šli domov. Na poti smo se ustavili še pri Trojanah, kjer smo vzeli trojanske krofe za posladek po kosilu. Meni so bile te počitnice zelo všeč. Če boste tudi vi šli, upam, da bo tudi vam lepo.